Razbojnik Guzaj - skrivalec

Usodni pobeg v razbojništvo

Znameniti ljudski junak Franc Guzaj (1839–1880), ki je pred 150 leti tako močno zaznamoval in ustrahoval s svojstvenimi roparskimi podvigi in ukanami širše območje takratne cesarske južne Štajerske, danes bolj prepoznavne kot (nerazvito) Kozjansko, se je rodil kot edinec v skromni kmečki družini v bližini Šentjurja pri Celju – v Svetem Juriju ob južni železnici. Preprosti ljudje pretežno kmečkega stanu so v tistih časih živeli v težkih in skromnih razmerah. Industrija je bila šele v zametkih in pravica so bile v rokah avstroogrskega cesarstva in njegovih zastopniških izvoljencev grofov, posestnikov in državnih uradnikov. Na celi črti eno samo garanje za golo preživetje.

Takšna usoda tistega časa je bila namenjena tudi našemu Francu, ki se je kljub nadarjenosti, ki jo je kazal v osnovni šoli, kaj hitro znašel na razpotju, kam in kako v svet s trebuhom za kruhom. Svoje borbene sposobnosti je najprej izkazal v služenju vojaškega roka v Bosni in Hercegovini ter potem kot četovodja, v Dalmaciji pa se je tudi šolal za orožnika, a mu tovrstno službovanje daleč od rodnega Šentjurja ni odgovarjalo. Ko se je vrnil domov, je začel takoj iskati primerno službo; ker je ni našel, se je začasno zaposlil kot pomožni kmečki delavec na bogati kmetiji in v priznani gostilni na Dobrni, kjer je bil zdraviliški turizem že v polnem razcvetu.

Tu pa se našemu Guzaju, ki bo kmalu postal razbojnik po spletu nesrečnih naključij, življenje usodno spremeni − iz čiste ženske objestnosti, ljubosumnosti in maščevalnosti ga začne pot peljati v pogubo in klavrn konec. Se sprašujete, zakaj? Franc je bil pri kmečkih in gostilniških opravilih zelo spreten in iznajdljiv, bil pa je tudi prijazen, lep in postaven mladenič, ki je s svojim šarmom hitro ogrel srce svoje gospodarice in gostilničarke. Gospodarica je bila prepričana, da lahko s svojo veljavo in z ženskimi čari osvoji tega kozjanskega mladeniča. Toda Franc jo je zavrnil, saj se je v življenju želel še kako drugače dokazati. Gospodarica je bila užaljena in ob spoznanju, da ji bo zlati fant resnično ušel iz objema, je storila usodno napako, ki jo je kasneje stala življenja.

Pošteni Francelj je bil ravno namenjen, da se poslovi od Dobrne, ko je nič hudega sluteč v svoji sobi še zapiral kovčke in naenkrat tam zagledal razbesnelo gospodarico v družbi celjskih okrajnih orožnikov. Na hitro so pregledali vsebino pripravljenih kovčkov in v njihovem dnu odkrili skrit srebrni jedilni pribor ter zajeten šop bankovcev za 3000 goldinarjev. Tatvina je bila seveda podtaknjena, a past je bila uspešna: Franc Guzej iz okolice Šentjurja je bil obtožen kraje in je na sodišču v Celju zanjo dobil sedem let zapora.

Krivica, ki je Franca Guzeja prizadela v dno duše, je v njem prebudila neomajno željo po svobodi in ljubezen do samega sebe, česar si za nobeno ceno ne bo pustil vzeti.

Da bo Francelj hitro pobegnil iz zapora, je bilo mogoče pričakovati, a da ga bo ta pobeg zapeljal in prisil v razbojništvo kot edino možno obliko preživetja na svobodi, da se bo postavil po robu oblastnikom ter pri tem dobil vsakovrstno podporo preprostih ljudi in da se bo skoraj desetletje klatil po širšem  Kozjanskem, ropal in končno kaznoval grešnico  iz Dobrne, tega si niti sam Francelj ni mogel misliti tiste usodne noči, ko je iz celjskih zaporov zbežal k prijatelju v Košnico na Kozjansko. Pa se je ravno s tem pobegom začela graditi čisto posebna razbojniška zgodba – zgodba razvpitega razbojnika Guzaja, ki je sebe poimenoval »skrivalec«.

Da je pobegli Guzaj preživel več kot pet let bežanja pred žandarji, grofi, bogatini, ovaduhi in lovci na glave, da je kradel sam in s somišljeniki, da je ob tem pomagal malemu človeku, da je uprizarjal neverjetno domišljene rope po sejmih in graščinah, se na javnih mestih očitno nastavljal orožnikom in jih s posmehom spravljal v sramoto in obup, je svojevrsten dokaz Guzajeve iznajdljivosti in spretnosti − kako preživeti, ko ti oblast tega ne dovoli.

 

V očarljivi Dobrni se mu je ponujala ljubezen gospodarice, ki jo je Guzaj zavrnil, kar pa ni pomenilo, da mladi Guzaj ni izžareval potrebe in želje po ljubezenski toplini. To je našel  globoko v kozjanskih gozdovih v vijugasti dolini Bistrice v lepi mlinarjevi Barbiki. Ta ga je srčno ljubila kljub temu, da je vedela, kdo in kaj je. Skupaj sta načrtovala pobeg v Ameriko, a žal prepozno, saj se jima ni posrečil.

Guzaja so našli in ubili prav na Košnici, na istem kraju, kamor se je zatekel tistega usodnega dne, ko je pobegnil iz celjskih zaporov. Ali so ga našli po naključju ali pa je bila njegova smrt plod izdaje, ni znano.

Dogodivščine razbojnika Guzaja so dogodivščine resnične osebe, ki so postale tudi del ljudskega izročila; to jih je ohranilo pri življenju še danes. Zapisane so tudi v različnih knjigah in dokumentih, ki jih danes hranijo v muzejski zbirki avtorja Milenka Straška. Razburljivo življenje razbojnika Guzaja pa je našlo pot tudi na domače gledališke odre.

43BE9D4A-3CB2-11DF-89E0-9B3EB5C1E7CCE4976DC8-2997-11E0-8B7D-03BD65B94067

 

Od svobodnega človeka do skrivalca in najslavnejšega Kozjanskega razbojnika

Kako se je Guzaj kot pobegli zapornik znašel sam pod milim nebom in z žandarji za petami?

Na svobodo je sicer prišel zlahka, kaj naj počne z njo, pa pri sebi še ni vedel. Kako preživeti in se skrivati peklenskih pet let v neenakopravnem boju z oblastjo in docela onemogočen, da bi preživel kot svoboden človek tu v osrčju zaostalega Kozjanskega, ni vedel nihče. Kot da je človek v podobi Guzaja priletel z drugega planeta in se je moral potuhniti ter čez noč domisliti, kako ostati pri življenju, hkrati pa dokazati, da se lahko bori za pravico, pa čeprav mimo zakonov. Moral bo krasti − a siromakom zagotovo ne! Ostali so tisti, ki so imeli dovolj premoženja, in prav tu je videl svojo edino priložnost. Za bogatine je pripravil posebne  načrte in zvijače; znati bo moral brisati sledi, si pridobiti somišljenike in oblikovati udarno tatinsko združbo, ki bo bliskovito udarila enkrat tu, enkrat tam, se znala za nekaj časa potuhniti pred razgretimi žandarji in spet na novo presenetiti s kakšno vragolijo.

Globoko v duši GUZAJA, ki ga je v javnosti krasila spodobna preobleka samooklicanega grajskega logarja z lovsko puško na rami, kadar je na terenu − predvsem v gostilnah − moral pridobivati informacije, kaj se o njem govori, pa je goreče tlela misel na maščevanje hudičevi babi iz Dobrne, ki mu je tako usodno ukrojila preostanek življenja. Kako težki so bili časi za ubogega človeka pred 150 leti, je GUZAJ hitro spoznal. Spoznal je tudi, da so ravno ti ubogi, preprosti ljudje njegov edini zaveznik. Skozi čas, ko so začele odmevati neverjetne zgodbe o tatvinah in lisjačenju bogatinov, oblastnikov, žandarjev in nazadnje sitnih župnikov širšega Kozjanskega, je postajal Guzaj iz dneva v dan bolj njihov. S svojimi dejanji, ko je bogate »olajšal« za premoženje, ni nahranil le svoje telovajske druščine, videl je tudi siromaka in mu nič kolikokrat naskrivaj vtaknil v žep kakšen goldinar.

Kako je mogoče, da GUZAJA žandarjem kljub resnim namenom, da ga čim prej ujamejo in bogatinom povrnejo mirnejše noči, tako dolgo ni in ni uspelo izslediti?  Prav v veščini, biti povsod zraven, a hkrati neviden, ob tem pa ušpičiti uspešno lopovščino, na primer ob kakšnem večjem sejmu v Šentjurju, Planini ali Šmarju pri Jelšah v sosednji gostilni napijati »brihtne« žandarje − tu je bil izviren, neulovljiv in prebrisan GUZAJ, z vsemi triki in žavbami namazan. Preprosti ljudje so hlepeli po novicah o njegovih prigodah, ki so jih razveseljevale ob misli, da je nekdo vendarle kos oblastnikom, krivim krivic in trpljenja kozjanskega malega človeka.

 

ČANG

Pisni viri:

Strašek / Tiran: Razbojnik Guzaj (1995)

Albert Tanšek: Franc Guzaj (2003)

 

Vtisi s Kozjanskega, kjer se je potikal Guzaj: